V jeseniškem Gledališču Toneta Čufarja so se odločili od minulega leta posloviti se dokaj neobičajno, povsem čarobno oz. magično.
Za najmlajše je v decembru čaral domači čarodej Brane na eni od rednih nedeljskih matinej, prav na silvestrovo pa se je od leta 2006 poslovil DUO LUIS iz Italije. Točno na polovici decembra,14. in15. decembra pa je za magični celovečerni dogodek poskrbel WLADIMIR.
Zanj to ni bil majhen zalogaj, kajti prepričati nejeverno in zahtevno gledališko publiko, ki seveda pričakuje, da ji bo gledališče omogočilo dobro gledališko dogajanje, ni majhen zalogaj.
In tisti decembrski četrtek in petek so prišli, malce negotovi sedli »na položaje«, mnogi so si nadeli nedostopne izraze na obraze in takšni pričakali Wladimirja, prepričani, da vse te »finte« že poznajo, da njih pa res ne more nihče prepričati v te čudne stvari. In zavladal je mir. Skoraj turobna tišina. Potem pričakovanje! Wladimir pa je čaral in vse bolj očaral. Šokiral je že s svojim spretnim, simpatičnim, prijaznim, nevsiljivim in spodbudnim nagovorom, saj tega doslej (pri čarovnikih, čarodejih, čarobnikih) nismo bili vajeni. Čarodeji običajno molčijo, morda se z gibi spretno prilagodijo ritmu glasbe, ki spremlja nastop, sploh pa so pozornosti in pogledov deležne njihove mične pomočnice. Wladimir je opravil vse sam. Na način WLADIMIR. Besede in kretnje niso obtičale na odru, niti ena beseda ni bila preslišana, niti ena kretnja prezrta, nezaupanje in pomisleki pa so se razblinili kot milni mehurčki.
Tako je Wladimir s čarobnimi besedami omrežil in omehčal gledalke in gledalce, vse do te mere, da so bili navsezadnje celo povsem sproščeno pripravljeni sodelovati in postati aktivni del magičnega večera. Ne, ne, niso trpeli, zabavno je bilo, celo uživali so.
Čeravno gledališčniki morda neradi, moramo priznati, da je šlo za vrhunsko predstavo, ki je iz izvajalca izžela veliko znanja, spretnosti in koncentracije. Dogodek je bil še zdaleč od tega, da bi »žalil« gledališki oder, ki je sicer vajen kakovostnih uprizoritev, pač pa si ga (seveda dobra magija, dobra predstava) naravnost zasluži. Kajti magija (morda po krivici) večinoma »domuje« na zabaviščnih odrih in si tako hitro prisluži ceneni predznak, ki pa ostane skoraj neizbrisljiv. Morda ga bodo prevpile, prekričale, zabrisale in vsaj malce prekrile izjave v knjigi vtisov v jeseniškem gledališču, kot so:
PRESENETLJIVO SIMPATIČNO. HVALA.
HVALA ZA SPROŠČUJOČO PREDSTAVO. ŠE NAPREJ ŽELIM USPEŠNO.
BILO NAM JE ZELO VŠEČ.
NAJBOLJŠI JE BIL PLES Z MIZO.
HVALA.
WLADIMIR JE ZAKON.
ODLIČNA PREDSTAVA, HVALA ZA PRIJETEN VEČER.
…in zadovoljni obrazi odhajajočih, ki so odobravajoče mrmrali sebi in meni, organizatorju:
Ja, bilo je lepo,
bilo je drugače,
bilo je kvalitetno
in prijetno.
In res je bilo,
Branka Smole, direktorica Gledališča Toneta Čufarja Jesenice
P.S.: nekateri so odšli prepričani, nekateri povsem zadovoljni in sproščeni, so pa tu še tretji, tisti, ki
si še danes belijo glavo, češ: KAKO NEKI JE TO NAREDIL. In so, priznajmo, kar malce jezni.
