V Mariborskem Narodnem domu več kot 250 čarobnikov in iluzionistov z vsega sveta…
ENAJSTI MAGIBOR POPOLN USPEH ORGANIZATORJEV
V Mariboru so se to soboto, 18. 11. 2006, spet zbrali čarobniki in iluzionisti z vseh koncev sveta: Evropejci, Azijci, Južnoameričani… Pisana druščina umetnikov, ki jim je edini cilj, da razveseljujejo in načudijo ljudi, da postane naš vsakdan lepši, zabavnejši, prijetnejši. Na MAGIBORU, kot se mariborski magični festival imenuje (tokrat že enajsti), so med seboj tekmovali, si izmenjali izkušnje, rekvizite, priznani mojstri pa so predavali in razkrivali skrivnosti ter svetovali na podlagi svojih bogatih izkušenj.
Zaključek festivala, večerni tako imenovani gala show, pa je bil kot vrhunec odlično organiziranega festivala enormno presenečenje za vse, ki sicer še Magibora niso poznali. V Sloveniji zagotovo ni prireditve, ki bi se lahko s tem kosala. Ni čudno, da so v prepolni dvorani Narodnega doma nekateri vztrajneži, ki niso prišli do vstopnic za sedišča, posedli enostavno po tleh. »Nič hudega«, so komentirali, »to predstavo se MORA VIDETI«. In so jo videli, predstavo, ampak kakšno! Naj pristavim: ne le videti, tudi doživeti jo je treba. In tega mnenja so bili vsi prisotni. Pa pojdimo kar po vrsti:
Yuji Yamamoto iz Japonske, je odprl show in to v velikem stilu. Uglajeni simpatični čarobnik s prikupno asistentko je, kot se za vzhodnjaka spodobi, pričaral pisani svet dežnikov, rutic in nešteto sprehajalnih palic, ki so nastale iz niča – in se v nič tudi spremenile. Prava paša za oči.
Herbert Fenz iz Avstrije v vlogi nerodnega natakarja, je z obilo parodije in dobrega zdravega humorja navduševal že tako razpoloženo publiko pred začetkom predstave in v njej sami ter požel salve smeha.
Slovenska iluzionistična skupina Phenomena z Jesenic je navdušila z velikimi in zelo prepričljivimi iluzijami, kjer lahko dodam en sam komentar: da ti pamet stane! Nemogoče si je razložiti, kako, a lepo je, če lahko zares uživaš, če te pravi mojstri zares popeljejo v magični svet, v svet, kjer je tudi nemogoče lahko mogoče. In takrat prenehaš misliti na to, kako so to napravili ter pričneš uživati.
Romano Carrara iz Švice je umetnik posebnega profila. Česar je sposoben odličen pantomimik in vrhunski žongler, tega ne vidiš niti na filmskem platnu. Nepogrešljiv pri žongliranju, ko te pri vsaki naslednji žogici preseneti z novo kretnjo in z obrazno mimiko, ki se mirno lahko meri z Mr. Beanom. Vse skupaj je povezano v čarobni splet gibov ob natančno izbrani glasbi; upravičeno je zaslužil stoječe ovacije občinstva…
In končno: Brando in Silvana, umetnika iz Argentine, ki sta prikazala pravi mali musical dialoga med uličnim čarobnikom in prefinjeno zmikavtko, komični in hudomušni zapleti in razpleti so mojstrsko povezani v romantično novelo. To je program, ki zagotovo spada med najboljše kratkominutne programe sveta. Seveda so navdušeni gledalci tudi njima namenili neskončno dolg aplavz.
In da ne pozabim: organizator MAGIBORA in moderator predstave: Wladimir. Ne vem, kolikokrat sem se že spraševala, kako to, da niso takšni animatorji napovedovalci na raznih prireditvah. To, kar je Wladimir prikazal z vmesnimi programi na predodru, z izredno duhovito začinjenimi šalami, presega vse pri nas videne »povezovalce programov«. Šalo na šalo, dovtip na dovtip ti stresa, mislil bi, zares iz rokava. In njegov humor nikakor niti za trenutek ni zašel »pod pas«, kot žal premnogokrat pri nekaterih moderatorjih. Nasmejali smo se do solz. Nenazadnje gre prav njemu zasluga za huronsko vzdušje ob finalnem poklonu vseh nastopajočih, ki smo jih z neskončnim aplavzom nagradili za njihovo umetnost, ki je v naša srca naselila velikansko mero veselja. Vsaj ti dve uri smo pozabili na sivo vsakdanjost. In še dolgo v noč smo obujali spomine na prekrasno predstavo. Škoda, da je MAGIBOR samo vsaki 2 leti…
Olga Šumak
